Vlaganja v partnerjevo nepremičnino: zakaj vloženih 50.000 EUR ne pomeni nujno tudi 50.000 EUR povračila?

Na prvi pogled se zdi logično, da bi oseba, ki je v partnerjevo nepremičnino vložila npr. 50.000 EUR, ob razhodu zahtevala in prejela enak znesek. Vendar sodna praksa že dlje časa poudarja, da pri takšnih zahtevkih ni odločilno zgolj to, koliko denarja je bilo investiranega. Ključno vprašanje je predvsem, za koliko se je zaradi teh vlaganj dejansko povečala vrednost nepremičnine.

Predstavljajmo si primer:

Partner v hišo, katere lastnica je njegova partnerka, vloži 50.000 EUR. Sredstva nameni za novo fasado, prenovo kopalnice in menjavo oken. Nekaj let kasneje se razideta. V postopku izvedenec ugotovi, da se je vrednost hiše zaradi teh vlaganj povečala za 30.000 EUR. Čeprav je bilo dejansko vloženih 50.000 EUR, je lastnica hiše pridobila le 30.000 EUR premoženjske koristi. Posledično lahko vlagatelj praviloma zahteva le ta znesek.

Veliko ljudi meni, da vsak evro, vložen v nepremičnino, avtomatično poveča njeno vrednost za enak znesek. V praksi pa to pogosto ni tako. Razlogov je več:

• dela so bila izvedena po višji ceni;
• določena oprema ali materiali sčasoma izgubijo vrednost;
• trg nekaterih izboljšav ne ceni toliko, kot je znašal njihov strošek;
• del vlaganj predstavlja zgolj vzdrževanje, ne pa dejanskega povečanja vrednosti nepremičnine.

Če nekdo za luksuzno kuhinjo porabi 20.000 EUR, to še ne pomeni, da bo zaradi nje stanovanje vredno 20.000 EUR več. Kupec na trgu lahko takšno izboljšavo oceni precej drugače.

Kaj pravzaprav varuje pravo?

Temeljno izhodišče je, da nihče ne sme biti neupravičeno obogaten na račun drugega. Če je zaradi vlaganj lastnik nepremičnine postal bogatejši za 30.000 EUR, ni razloga, da bi moral vrniti 50.000 EUR. Njegova korist namreč znaša le 30.000 EUR. Pravo zato praviloma ne varuje samega stroška vlaganja, temveč premoženjsko korist, ki jo je lastnik zaradi teh vlaganj pridobil.

Računi sami po sebi niso dovolj. Pogosta zmota je, da bo oseba z računi za 50.000 EUR avtomatično dokazala tudi terjatev v višini 50.000 EUR.

Računi dokazujejo predvsem, da so bila sredstva porabljena in v kakšnem obsegu ter kdo je bil plačnik posameznih del. Ne dokazujejo pa nujno, da se je nepremičnina za enak znesek tudi podražila.

Prav zato imajo v takšnih sporih veliko težo cenitve, fotografije pred in po prenovi, projektna dokumentacija ter druga dokazila o dejanskem vplivu vlaganj na vrednost nepremičnine.

Kaj pa pri skupnem premoženju?

Položaj je lahko drugačen, kadar gre za skupno premoženje zakoncev ali zunajzakonskih partnerjev. Takrat je treba presojati tudi vprašanja skupnega premoženja, posebnega premoženja posameznega partnerja ter izvora sredstev.

Kljub temu pa tudi v teh primerih ni mogoče avtomatično sklepati, da bo oseba ob razvezi prejela točno toliko, kolikor je vložila. Vsak primer je treba presojati glede na konkretne okoliščine, pravno podlago zahtevka in učinek vlaganj na vrednost nepremičnine.

Prepričanje, da bo nekdo ob razhodu avtomatično dobil povrnjen vsak evro, ki ga je vložil v partnerjevo nepremičnino, je pogosto napačno. Pri takšnih zahtevkih je praviloma odločilno predvsem, za koliko se je zaradi vlaganj povečala vrednost nepremičnine, ne pa višina stroškov sama po sebi. Ravno zato je pri večjih vlaganjih pomembno razmišljati tudi o pravnih posledicah, ne zgolj o samih stroških prenove.

                                                                                                                                              Martina Klun, mag. prav.

Na prvi pogled se zdi logično, da bi oseba, ki je v partnerjevo nepremičnino vložila npr. 50.000 EUR, ob razhodu zahtevala in prejela enak znesek. Vendar sodna praksa že dlje časa poudarja, da pri takšnih zahtevkih ni odločilno zgolj to, koliko denarja je bilo investiranega. Ključno vprašanje je predvsem, za koliko se je zaradi teh vlaganj dejansko povečala vrednost nepremičnine.

Predstavljajmo si primer:

Partner v hišo, katere lastnica je njegova partnerka, vloži 50.000 EUR. Sredstva nameni za novo fasado, prenovo kopalnice in menjavo oken. Nekaj let kasneje se razideta. V postopku izvedenec ugotovi, da se je vrednost hiše zaradi teh vlaganj povečala za 30.000 EUR. Čeprav je bilo dejansko vloženih 50.000 EUR, je lastnica hiše pridobila le 30.000 EUR premoženjske koristi. Posledično lahko vlagatelj praviloma zahteva le ta znesek.

Veliko ljudi meni, da vsak evro, vložen v nepremičnino, avtomatično poveča njeno vrednost za enak znesek. V praksi pa to pogosto ni tako. Razlogov je več:

• dela so bila izvedena po višji ceni;
• določena oprema ali materiali sčasoma izgubijo vrednost;
• trg nekaterih izboljšav ne ceni toliko, kot je znašal njihov strošek;
• del vlaganj predstavlja zgolj vzdrževanje, ne pa dejanskega povečanja vrednosti nepremičnine.

Če nekdo za luksuzno kuhinjo porabi 20.000 EUR, to še ne pomeni, da bo zaradi nje stanovanje vredno 20.000 EUR več. Kupec na trgu lahko takšno izboljšavo oceni precej drugače.

Kaj pravzaprav varuje pravo?

Temeljno izhodišče je, da nihče ne sme biti neupravičeno obogaten na račun drugega. Če je zaradi vlaganj lastnik nepremičnine postal bogatejši za 30.000 EUR, ni razloga, da bi moral vrniti 50.000 EUR. Njegova korist namreč znaša le 30.000 EUR. Pravo zato praviloma ne varuje samega stroška vlaganja, temveč premoženjsko korist, ki jo je lastnik zaradi teh vlaganj pridobil.

Računi sami po sebi niso dovolj. Pogosta zmota je, da bo oseba z računi za 50.000 EUR avtomatično dokazala tudi terjatev v višini 50.000 EUR.

Računi dokazujejo predvsem, da so bila sredstva porabljena in v kakšnem obsegu ter kdo je bil plačnik posameznih del. Ne dokazujejo pa nujno, da se je nepremičnina za enak znesek tudi podražila.

Prav zato imajo v takšnih sporih veliko težo cenitve, fotografije pred in po prenovi, projektna dokumentacija ter druga dokazila o dejanskem vplivu vlaganj na vrednost nepremičnine.

Kaj pa pri skupnem premoženju?

Položaj je lahko drugačen, kadar gre za skupno premoženje zakoncev ali zunajzakonskih partnerjev. Takrat je treba presojati tudi vprašanja skupnega premoženja, posebnega premoženja posameznega partnerja ter izvora sredstev.

Kljub temu pa tudi v teh primerih ni mogoče avtomatično sklepati, da bo oseba ob razvezi prejela točno toliko, kolikor je vložila. Vsak primer je treba presojati glede na konkretne okoliščine, pravno podlago zahtevka in učinek vlaganj na vrednost nepremičnine.

Prepričanje, da bo nekdo ob razhodu avtomatično dobil povrnjen vsak evro, ki ga je vložil v partnerjevo nepremičnino, je pogosto napačno. Pri takšnih zahtevkih je praviloma odločilno predvsem, za koliko se je zaradi vlaganj povečala vrednost nepremičnine, ne pa višina stroškov sama po sebi. Ravno zato je pri večjih vlaganjih pomembno razmišljati tudi o pravnih posledicah, ne zgolj o samih stroških prenove.

                                                                                                                                              Martina Klun, mag. prav.